Sreča kot stanje duha

Rojena sem v okolju samega zelenja, in želim da me to spremlja celo življenje. Zelo rada grem na sprehod v moj gozd. Hodim skozi grmičevje, po koreninastih poteh, ob kristalno čisti in ledeno hladni izvirski vodi. Hodim in se smejim. Diham svež zrak, takšnega, ki ga v mestu ne najdem. Hodim in občudujem vse okoli sebe. In poleg svežega zraka je tu še tisti vonj - po naravi. Vse okoli mene je drugačno kot v nižinah. Veter mi daje svežino in hkrati odpihne vse skrbi stran od mene. Za trenutek se odklopim od vsega neživega, vse tehnologije, negativnega in se povežem z naravo.
Telo je sproščeno, kadar smo srečni. Srečo pa opisujemo kot stanje duha. In srečni smo, kadar ugodje prevlada nad neugodjem. Hoja v naravi je odlična rešitev za veliko stvari. Duh in telo sta povezana, rekreacija  pripomore tudi k ohranjanju zdravih možganskih celic. Vse je v medsebojni povezavi.

In kaj hočem povedati s tem?

Hoja v hribe je moje sprostitev. Ne bom pozabila trenutka, ko sem ob neki priložnosti hodila na Vršič.  Bila sem že blizu vrha, nekaj čez tisoč metrov nad nadmorsko višino, nikogar ni bilo v bližini, okoli mene je bilo samo skalovje, sonce in nebo brez oblačka. Naenkrat sem zaslišala nenavaden, glasen zvok v ozadju. V trenutku je mimo mene priletel orel. Kar obstala sem in samo opazovala kako se počasi in enakomerno oddaljuje.
Mogoče sedaj ob branju tega zapisa celoten trenutek ne deluje nič posebnega, ampak jaz sem bila navdušena in srečna. In to so malenkosti, ki v življenju štejejo.
 
Anja Blatnik
Študentka programa Velnes