Melita Mulej, org. posl. vel.

Upam si! To je postalo moje vodilo, vendar vedno ni bilo tako. V srednji šoli, kljub dobrim ocenam nisem imela niti najmanjšega pojma kaj želim postati v življenju. Zanimalo me je vse, a hkrati nič tako močno, da bi vedela kam naprej. Vedela sem, da želim biti uspešna, voziti dober avto, da bodo potem sosedje rekli: “Lej, njej je pa uspelo.” Prišel je čas vpisa na fakulteto in malo pred vpisom so v Družinskih zgodbah, takrat jih je vodil enkratni Lado Ambrožič, gostili diplomirano gozdarko. To je to, nimaš veliko stika z ljudmi, preživiš ogromno časa v naravi, si inženir in voziš džip. Z lahkoto sem prišla na fakulteto za gozdarstvo, kjer sem dobila širok spekter znanja o hidrologiji, pedologiji, dendrologiji, zoologiji, meteorologiji kot tudi o gojenju drevesnih vrst in še mnogo več. Študij je bil dinamičen in zanimiv. Pred koncem študija sem zasledila informacijo tudi o študiju velnesa in ni trajalo dolgo, ko sem tudi na tem študiju diplomirala.  
Obe področji sta mi dali ogromno znanja, širine ter sposobnosti povezovanja. Čeprav me veliko ljudi vpraša kako povezujem gozdarstvo in velnes, jim odgovorim, da sta idealna. Pri gozdarstvu smo delovali trajnostno in sonaravno ter delali z živimi bitji in energijo le-teh. Pri velnesu pa je isto, samo da je medij v tem primeru človek. Ravno tako lahko uporabim znanje iz botanike in to prenesem v kulinariko, ki je eden izmed mojih hobijev. Pri študiju velnesa sem dobila znanje iz duševnega velnesa, ki ga sedaj vsakodnevno uporabljam na vseh področjih življenja.
Moja želja po znanju me je vodila naprej, da sem naredila tečaj za maserko, sedaj delam tečaj limfne drenaže. Moji hobiji so tudi slikanje na svilo, igranje kitare, sestavljanje sestavljank, branje knjig, potovanja, zbiranje receptov, kuhanje, izdelovanje naravne kozmetike, šport in spoznavanje zanimivih ljudi. Vse skupaj me vodi v integracijo lastne osebnosti. Trudim se biti zdrava, srečna, zadovoljna, skratka boljša, kajti s tem lahko več ponudim ljudem okoli sebe. Ugotovila sem, da ne potrebujem dobrega avta in občudovanja v očeh drugih ljudi. Najprej moram zadovoljiti sebe in svojo radovednost. Če drugi v meni nekaj vidijo in želijo biti v mojem krogu sem vesela, če ne, grem naprej.
Rada bi vam položila na srce, da je pomembno slediti sebi in si upati stopiti na novo pot, pa če ravno je ne prehodite do konca. Kajti vsaka pot, vsak nov korak vam nekaj ponudi. Morda tega ne vidite takoj, vendar slej kot prej vam bodo izkušnje in znanje prišle prav. Upajte si!