Dotik in stvarnost

Dotik je najbolj primarna oblika človeškega stika z njegovo okolico, ki temeljno določa naš fizični, duševni in duhovni odnos do sveta. Zavedati se moramo, da je dotik nujnost in vseprisotnost, ki z zapletenim sistemom tipnega zaznavanja (koža, živčne celice in možgani) odločilno vpliva na naše psihično zdravje. To spoznanje me je presunilo in mi prineslo širše razumevanje mojega dela kot psihoterapevta in kot refleksoterapevta.
Misli ob Svetovnem dnevu duševnega zdravja  
Ker sem se rodila v času ponovnega vzpona zdravilstva, ujela New age in bila soustanoviteljica Post new aga, sem imela možnost preučevati metode ljudi, ki jih imenujemo »zdravilske«.  Izbira je ogromna,  za vsak košček telesa posebej, ter tudi za vsako plast našega duševnega in telesnega prebivanja.  
Čudežno delovanje človeškega telesa se s svojo prilagodljivostjo razgrinja skozi čustvene reakcije in obratno. Psihologija in psihoterapija raziskujeta človeka skozi razvojne linije in kemijo čudežnih snovi, ki jim pravimo nevrotransmitorji. Različne psihoterapevtske panoge, okorelost klasične analitske terapije, ki išče pravi grm za zajca in čudež razstrupljanja kognitivno vedenjskih prijemov, se prerivajo ob večni želji in iskanju sreče.
In nekje vmes se postavi vprašanje: »Kakšen smisel ima vse to?«
Nikakor ne želim zanikati, da nam je razvoj znanosti prinesel odgovore na mnoga vprašanja, predvsem bliskovit vpogled v nevrobiologijo človeka.
In tu sem se znašla v »ječi« analize učinkovitosti najbolj preprostih metod, ki so vezane na dotik, ugodje in sprostitev. Analizirati pomeni nekaj zapletenega razstaviti na preproste dele. Čas zahteva, da samozdravljenje in ustvarjalnost duše nadomesti aritmetika tehnološkega znanja in vedno ponovljivih prijemov ter protokolov znanj s predvidljivim rezultatom. Koliko se smemo dotikati sebe, otroka, drugih, da je še zdravo in tudi dovoljeno?
Dotik preprostosti
Želim si, da bi se vrnili v magične vode preprostega dotika, strastne želje pomagati si sam, takoj, brez čakalne vrste in napotnice, med stene domov in družinske folklore, med prijatelje in ljubimce. Rada bi se v vrnila magičnost časa brez prezapletenih shem in statistik, ter kreativnost domačega zdravilstva, ki vključuje intimnost, povezanost in sočutje ter blagost dotika.
Dotik razumem kot intimno dejanje, kot ubesedovanje pokrajine notranjega sveta. Geni, celice in živčne mreže, ki sodelujejo pri tipnem zaznavanju, so bistveni pri ustvarjanju naše edinstvene človeške izkušnje, od potrošniške izbire do spolnih odnosov, od uporabe orodij do kroničnih bolečin in procesa ozdravitve. Dotik deluje kot osmoza zunanjega in notranjega sveta.
Včasih je svet grd, zato si želimo spreminjati in živeti v lepši resničnosti dobrega počutja.
Zgodba iz mojega otroštva
Zgodba govori o moji babici, ki je imela čudovit pleten šal, ki ga je podedovala od svoje babice, ki ga je prinesla iz Indije, kjer so domačini tkali prekrasne šale. Umetnost tkanja je bila visoko cenjena. Delavci so se med tkanjem pogovarjali o lokalnih dogodkih in pripovedovali stare zdravilne zgodbe. Tkanje je bila njihova skrivna spretnost, metode tkanja pa so postale njihova druga narava. Šal je imel zdravilno moč - če si ga položil na boleče mesto ali vneto grlo in te je babica nežno pobožala po glavi, je bolezen hitro izginila. Ko sem imela norice in šal ni hotel takoj pomagati, sem podvomila. Več večerov sem opazovala babico, ki je sedela ob ognjišču in pletla podoben šal. Neko jutro pa sem ji povedala, da sem natančno ugotovila kako je nastal šal.
Ob tem odkritju, sem se oropala za vso magičnost in hitro zdravljenje. Šalu sem odvzela čarobno zdravilno moč in ga spremenila v navaden »štrikan« šal iz levih in desnih in tudi babici nisem dovolila, da me poboža, tako, da so se norice kar vlekle…
Še vedno ga hranim, vrnila se mu je tudi zdravilna moč. V naši družini (po ženski strani) verjamemo v zdravilno moč zmajevk, ki se kadar jih potrebujemo spremene v kačje pastirje, ki nam pomagajo s čudežnim dotikom svojih prosojnih kril.

Maja Vrhunc
Psihoterapevtka 
http://www.institut-rjp.si/ustanoviteljice/
Želim si, da bi se vrnili v magične vode preprostega dotika, strastne želje pomagati si sam, takoj, brez čakalne vrste in napotnice, med stene domov in družinske folklore, med prijatelje in ljubimce.